Open vertical farms: a plausible system in increasing tomato yield and encouraging natural suppression of whiteflies | Navpični način gojenja: racionalen sistem za povečanje pridelka paradižnika in vzpodbuda za sonaravno zatiranje tobačnega ščitkarja

إنجليزي. This study evaluated the effectiveness of open vertical farming in increasing tomato yield and also recruiting the presence of ecological service providers in the control of whiteflies. The experiment compared the horizontal farming approach to novel outdoor vertical farm design. Using both raised and flatbeds to represent horizontal farm, tomato plants were grown in a spacing of 3.6 and 2.4 m2 respectively while the vertical farm covered a land space of 1.8 m2 having three arrays with array 1 at ground level, array 2 and 3 were elevated at 110 and 220 cm high respectively. Data collected included the numbers of Bemisia tabaci (Gennadius, 1889) and predatory spiders and; tomato fruit yield (g). Results indicated that the mean number of predatory spiders in the vertical farm from 6 – 10 weeks after transplanting were able to supress B. tabaci populations when compared to the horizontal farm. The total fruit yield harvested indicated that the vertical farm produced more tomato fruit yield compared to the horizontal farm. It is plausible that the practice of outdoor vertical farming may be a step approach solution to land shortages and also a sustainable system for integrated pest management.

السلوفينية. V raziskavi je bilo ovrednoteno gojenje paradižnika v navpičnem sistemu z namenom povečanja pridelka in kot način ekološkega uravnavanja tobačnega ščitkarja. V poskusu sta bila primerjana dva načina gojenja in sicer običajen vodoraven in navpičen sistem gojenja na prostem. Pri vodoravnem načinu gojenja so bile uporabljene visoke in navadne grede, kjer je posamezna rastlina paradižnika pokrivala 3,6, oziroma 2,4 m2. Pri navpičnem načinu gojenja je posamezna rastlina zavzemala 1,8 m2 v treh višinah in sicer na tleh (1), na višini 110 cm (2) in 220 cm (3). Parametri, ki so bili merjeni so obsegali število osebkov škodljivca (Bemisia tabaci (Gennadius, 1889) in predatorskih pajkov ter pridelek paradižnika (g). Rezultati so pokazali, da je številu predatorskih pajkov v navpičnem sistemu gojenja v 6 do 10 tednih po sadnji bolje uspelo zatreti populacijo škodljivca v primerjavi z vodoravnim načinom gojenja. Tudi celokupen pridelek paradižnika je bil pri navpičnem načinu gojenja večji kot pri vodoravnem. Iz izsledkov lahko zaključimo, da je gojenje paradižnika v navpičnem načinu gojenja na prostem racionalen korak pri reševanju pomanjkanja zemljišč kot pri trajnostnem uravnavanju škodljivcev.